U radu se analiziraju četiri oltara izrađena od kamena i mramora smještena u župnoj crkvi svetog Petra u Ilirskoj Bistrici. Njihovo se podizanje stilski i kronološki može podijeliti u tri faze tijekom 18. stoljeća. Najstariji su oni na trijumfalnom luku i mogu se datirati u prvu četvrtinu 18. stoljeća. Onaj s lijeve strane bio je izvorno posvećen svetom Nikoli Biskupu, a čiji se lik nalazi isklesan na stipesu. On je djelo nepoznate radionice pod utjecajem goričke altarističke obitelji Pacassi. Kipovi su djelo nepoznatog lokalnog majstori koji je poznavao opus putujućeg kipara padovanskog porijekla Angela De Puttija. S druge strane desni oltar na trijumfalnom luku posvećen Presvetom Sakramentu izradio je neznani majstor koji je uzore za svoja djela pronašao u onim gradišćanskog kipara i altarista Paola Zulianija. Najvrjedniji mramorni oltar je naručen kod riječkog kipara Antonija Michelazzija oko 1741. godine za netom sagrađenu kapelu Blažene Djevice Marije od Ružarija. Konačno, novi monumentalni glavni oltar nastao je oko 1780. godine, a u njegovoj izradi sudjelovali su Sebastiano Petruzzi i Giovanni Battista Zipperla.

Članek analizira štiri oltarje iz kamna in marmorja v župnijski cerkvi sv. Petra v Ilirski Bistrici. Slogovno in kronološko lahko njihov nastanek v 18. stoletju razdelimo v tri obdobja. Najstarejša oltarja stojita ob slavoloku in ju lahko datiramo v prvo četrtino 18. stoletja. Oltar na levi strani je bil prvotno posvečen sv. Miklavžu, čigar podoba je vklesana na prednji strani oltarne menze in je delo neznane delavnice, na katero so močno vplivali oltarji goriške družine kamnosekov Pacassi. Oba kipa na oltarju je izdelal neznani lokalni mojster, ki je poznal opus kiparja Angela De Puttija iz Padove. Na desni strani slavoloka je oltar Najsvetejšega izdelal neznani mojster, ki se je zgledoval po delih kiparja in kamnoseka Paola Zulianija iz Gradišča ob Soči. Najdragocenejši je marmorni oltar, ki je bil okoli leta 1741 naročen pri reškem kiparju Antoniu Michelazziju za novozgrajeno kapelo Blažene Device Marije Rožnovenske. Oltar je izdelan v značilnem Michelazzijevem slogu, ki je ritmično združeval večje plošče iz raznobarvnega marmorja brez dodatnega zapletenega reliefnega okrasja. Vse dragocenejše materiale, uporabljene pri gradnji oltarjev v Ilirski Bistrici, je mogoče najti v Michelazzijevih zgodnejših delih, zlasti v dokumentiranem oltarju sv. Jožefa (1733–1734) v jezuitski cerkvi sv. Vida na Reki. Pomemben je tudi v kararskem marmorju izvedeni kiparski okras tega oltarja. Kiparsko najbolj prepričljiva sta kipa sv. Dominika in sv. Katarine Sienske, ki sta bila, kot razkriva stara fotografija iz začetka 20. stoletja, nekoč postavljena na konzolah ob oltarnem nastavku. Pred tem je Michelazzi izklesal figuri istega para svetnikov za oltar Marije Rožnovenske v župnijski cerkvi sv. Andreja v kraju Mošćenice, ki je bila v lasti reških jezuitov. Še večje podobnosti najdemo na Michelazzijevih delih iz prve polovice petega desetletja 18. stoletja, na primer na kipih na oltarju sv. Jurija, ki je bil izdelan za zagrebško katedralo, zdaj pa je v župnijski cerkvi v Lupoglavu. Še posebej lahko primerjamo obraz sv. Dominika z obrazom sv. Frančiška Ksaverja v Lupoglavu, saj oba kažeta enako nadarjenost za prostorsko modeliranje in izraznost. V času župnika Franca barona Lazarinija so v Ilirski Bistrici naročili in v prezbiteriju postavili nov monumentalni glavni oltar. Marmor za njegovo izdelavo je bil kupljen v Benetkah leta 1780, pri delu pa sta sodelovala Sebas-tiano Petruzzi in Giovanni Battista Zipperla